gozdna potepanja

Današnji dogodek me je spodbudil k razmišljanju o tem, kaj in na kakšen način pravzaprav učimo naše otroke. Če pogledamo današnje življenje, ves čas nekam norimo, starši skoraj cel dan delamo, zato nam za pomembno delo zmanjka časa. S svojimi otroki preživimo malo časa in še takrat je potrebno skuhati, pospraviti….Kaj pa sprehod v naravi in ostale sproščujoče stvari?

Kaj pa če ima gospa prav?

Zgodilo se je takole : Se sprehajamo ob potočku in raziskujemo naravo, iščemo če je še kje kakšna žaba v bližini (3 dni nazaj nam je namreč polepšala spuščanje ladjic), ko po hribu navzdol pride starejša pohodnica in pravi, naj gremo raje za Savo, kjer so urejene tekaške poti, igrišča. Otroka bi si najbrž želela videti tudi konjičke, ki so tam v ogradi ali kokoši, zajce in ostale živali, ki jih imajo tam (v kletkah)….ali pa pogledat kakšno tekmo veslanja…

Naj omenim, da se mi je do tukaj pogovor zdel popolnoma zanimiv in dobronameren, saj smo namreč dokaj novi v tej okolici. Nato pa je nadaljevala, da je otroke treba usmerit, ker so takole v gozdu (ko spoznavajo drevesa, iščejo izvir potočka, raziskujejo strugo potočka…..) čisto razpuščeni, Po njenem je otroke potrebno usmerit v spoznavanje civilizacije, umetnih shem in struktur, ki jih je ustvaril človek, ki razmišlja z desno polovico možganov (pravila, zakoni, beton, denar…). …..hmmmm……..seveda, gozd…le zakaj? Ker tam diši, ker tam živi, ker se tam sliši žuborenje, petje ptic, včasih te preseneti celo žaba, kjer pod čevlji slišiš šelestenje in iščeš iz kje pride voda v potoček. Ali pa se trudiš prit po strmem klancu do vrha, iščeš, kaj je za ovinkom, preskakuješ potoček ali kar hodiš po strugi, padeš vanj ali celo v tolmunček…lahko pa plezaš po strmem bregu, da sestrico pogledaš navzdol, hkrati si dokažeš, da zmoreš in k dosežku pomagaš tudi sestrici, kar s palico, če ne gre drugače…..in vse to odkriješ popolnoma sam, brez vmešavanja odraslega, pridige ali predolge razlage, pa če otipaš lahko, vonjaš, včasih celo okusiš in seveda slišiš čudovite “dogodivščine” gozda. In to si za vedno zapomniš, saj so čutila tista, ki upravljajo čustva in čustva tista, ki nadzorujejo pomnjenje izkušenj in znanj za vse življenje. Čustva? ja, seveda, veselje in zadovoljstvo ob dosežku, sreča in ljubezen do živega, in s tem napajaš gozd s svojo srečo, ta pa te napolni nazaj z neizmerno radostjo in ljubeznijo do vsega, kar je v njem.

in da dokončam dogodek…

Seveda ima pohodnica prav…zase. Njeno mnenje, da je treba otroka seznanjat z dogodki, ki jih je ustvaril človek in ne z naravo, kar pomeni, da v današnji hitri družbi na ta način še pomagamo otrokom, da čimprej izgubijo svoje želje in s tem sebe, ter sledijo čredi. Zakaj, da jim je lažje ko so starejši delati cele dneve in pozabiti na stvari, po katerih hrepeni njihovo srce.

Pa ima prav zame? Nikakor!
Zato sem se pohodnici lepo zahvalila za vzgojne nasvete in ji zaželela lep dan. Nekaj je še zamrmrala o tem, da otroke danes premalo usmerjamo in da so preveč razpuščeni (8 ur aktivnega učenja v vrtcu ali šoli je zanjo premalo)….mi pa smo šli naprej spoznavat zakonitosti narave in se polnit z božansko energijo gozda, saj pravzaprav človek ni ustvaril še ničesar, kar že prej nebi obstajalo v naravi. Vse zakonitosti je le prenesel v civilizacijo. In mi se bomo učili iz izvornih virov 🙂 Pomagali si bomo tako, da se bomo učili sami!

Ampak res, kaj mi je, da otroke “vlečem” v gozd, kjer hodijo po strugi potoka, iščejo njegov izvir, premagujejo ovire, spoznavajo svoje sposobnosti, pomagajo drugim, spoznavajo drevesa in živali, s tem urijo svoja čutila? .Zaljubljena sem v naravni proces učenja!

Tako smo prišli do zaključka: In še naprej bomo vsak dan hodili v gozd.

Če pa začutite željo po druženju, se nam pridružite tudi vi!